O psihoterapiji

Kaj je psihoterapija? Kdaj in na kakšen način vam lahko pomaga? Kdaj je terapija uspešna, kako dolgo traja in kakšni so cilji? O tem, kako hitro pomaga in kakšni so najpogostejši zadržki do psihoterapije. Tudi o varovalkah v terapiji in zakaj klient sam odloča, kaj bo sploh delil s terapevtom.

Od tesnobe, žalovanja, mobinga, pomanjkanja motivacije, vse do osebnostne rasti

Ljudje se na psihoterapevte obračajo zaradi različnih težav. Iz svojih preteklih izkušenj so to zelo pogosto težave s tesnobo, žalovanjem, družinske situacije, slab odnos s kom od sorojencev, slab odnos s starši. Potem so tukaj še druge stvari. Ljudje velikokrat prihajajo zaradi nezadovoljstva v službi. Na primer imajo dobro plačilo za svoje delo, vendar so nemotivirani za delo. Tudi partnerski odnosi in mobing so pogosto tema v psihoterapiji. Vse to so težave, s katerimi se klienti obračajo na psihoterapevte.

Velikokrat je razlog za terapijo tudi osebnostna rast. Ljudje čedalje pogosteje ugotavljajo, da ne gre samo za to, da smo urejena bitja, da imamo službo, družino, hobije, ampak da je pomembna tudi naša osebnostna rast. To pomeni, da delamo na sebi. Ljudje se želijo bolje spoznati, vedeti kdo so, s čim prihajajo, včasih jih zanima tudi to, kako so na njih vplivali družinski odnosi.

Terapija nas nauči, da znamo sami reševati svoje težave

Klienti pogosto pričakujejo, da bodo na psihoterapiji dobili nasvete, naloge. Nekateri so lahko razočarani, ker psihoterapija ne daje takšnih nasvetov in nalog. Psihoterapija je proces. To pomeni, da klient najprej razišče kdo je, s čim prihaja, kakšna so njegova pričakovanja. Znotraj tega skupaj oblikujemo cilje oziroma izhodišča, ki so pomembni za klienta.

Ko se nekdo odloči za psihoterapijo, ima nek problem. Lahko ima tesnobo, lahko je v procesu žalovanja, lahko ima slab partnerski odnos, lahko je nezadovoljen v svoji službi in tako naprej. Problemi so lahko zelo različni. Včasih si ljudje terapijo predstavljajo tako, da bodo situacijo in probleme natančno opisali, terapevt pa jim bo dal navodila, kako naj se ravnajo v določenih situacijah. Vendar psihoterapija deluje nekoliko drugače. Pomaga vam, da je sprememba del vas.

Pomembno je, da sam začutiš, da si ti tisti, ki naredi spremembo. Če vam terapevt pripravi spisek nasvetov, potem bi vse življenje potrebovali terapevta, da bi vam dajal naloge in nasvete. Namen psihoterapije pa je ravno obraten - da se ljudje opolnomočijo do te mere, da kasneje, ko pridejo nove težave in novi zapleti, sami rešijo situacijo, v kateri se znajdejo. Sicer bi ves čas potrebovali terapevta. Zato je dobro, da znamo težave rešiti sami. To je tisto, kar si jaz kot terapevtka najbolj želim za svoje kliente.

V obdobju, ko je težko, ko ne moreš, ko se je nekaj hudo zapletlo, prideš k terapevtu in v procesu z njim zmoreč doseči, da se stvari umirijo. Na eni točki, ko je situacija dovolj stabilna in ko smo dosegli spremembo, ki smo jo želeli, pa je terapije lahko konec. V tem trenutku klient na novo vidi, kaj vse lahko naredi sam.

Kdaj je psihoterapija uspešna?

Uspeh ni odvisen samo od psihoterapevta. Zelo pomembna je motivacija klienta. V resnici je klient tisti, ki v svoje življenje vnese nekaj novega, oziroma osvetli nekatera nova področja, ali se sooči z nečim. Uspeh je klientov. To pomeni, da je on tisti, ki ga najlažje meri. Kaj mislim s tem?

Za nekatere je uspeh to, da gredo enkrat na teden iz svoje hiše, ker pred tem že nekaj tednov niso zapustili svojega doma. Lahko bi rekli, da je takšen terapevt res neuspešen, če klientu uspe samo enkrat na teden iz hiše. Lahko pa je za tega klienta v tej situaciji to velik uspeh, ki se mu je prej zdel nepredstavljiv.

Zato se uspeh vedno meri preko klienta. Vprašamo se, kako je klientu, kaj to pomeni zanj. Kaj se mu je spremenilo, kako se počuti in kako se je pokazal napredek.

Osvetlimo področja, ki jih ne poznamo tako dobro

Z vsakim srečanjem je to bolj odprt odnos, bolj zaupen odnos. Predvsem pa klienti lahko prihajajo z zelo aktualnimi zgodbami, ki so se jim zgodile danes, ali situacijo, ki se jim je zgodila pred kratkim. Lahko pa prihajajo tudi z dogodki, doživljanjem, težavami, ki so se začele že pred leti.

Klient je tisti, ki vodi terapijo pri sebi. Jaz sem pa tista, ki spremljam proces, usmerjam in mogoče osvetljujem kakšne koščke. Velikokrat je tako, da imamo ljudje slepe pege za določeno vedenje, za določene reakcije, za način razmišljanja.

Psihoterapija je priložnost, ki razsvetli še kakšna naša področja, ki jih ne poznamo tako dobro.

Kako hitro pomaga

Ko stopiš z vrtiljaka, se ti v glavi še nekaj časa vrti. Zakaj vendar, če zdaj stojim na trdnih tleh? Podobno je tudi, ko nas zebe. Ko se premraženi zavijemo v mehko odejo, mine kar nekaj minut, preden nam postane prijetno toplo. Tako je tudi v odnosih, doživljanju, čustvovanju.

Če se je nekaj, kar bi radi spremenili, dogajalo dolgo časa, je povsem normalno, da ljudje potrebujemo nekaj časa, da spremenimo vzorec ali navado.

Med psihoterapijo se ne zgodi, da kar na enkrat ugotovimo česa ne delamo v redu in kaj bi morali spremeniti, da bo takoj drugače. Morda je lahko drugače takoj, vendar ljudje za pravo spremembo potrebujemo čas. Da se nekaj utrdi, potrebujemo čas.

Tako, kot vemo, da se nam bo kmalu nehalo vrteti, ko stopimo z vrtiljaka. In tako kot vemo, da nas bo mehka odeja kmalu dobro pogrela.

Krajša ali daljša terapija?

Glede trajanja terapije sem zelo odprta. Vedno pa je tako, da preverjamo, kaj se je v določenem času spremenilo. To je preprosta evalvacija kje smo in kam gremo.

Naprimer po 12 srečanjih, to je ponavadi po treh ali štirih mesecih, se pogleda kako se napreduje, v katero smer se gre, ali smo na pravi poti. Je to tisto, kar je človek, ki se je vključil v terapijo pričakoval, ali je morda pričakoval kaj drugega. To preverjam tudi ob vsakem srečanju.

Pomembno je, da se ohranja fokus, zakaj je nekdo prišel na psihoterapijo, zato pri svojem delu uporabljam različne tehnike in načine dela. Veliko ljudi, ki se odloči za psihoterapijo, si predstavlja, da bodo prišli na terapijo, se usedli na kavč in govorili. Pri svojem delu uporabljam različne načine tehnike dela, ki se dogajajo le na kavču.

Klient je tisti, ki vodi proces, jaz pa ga spremljam. Zato je terapija lahko kratka, lahko pa traja dlje časa. Odvisno od situacije vsakega posameznika.

Investicija vase

Moramo biti odkriti. Za marsikoga je psihoterapija velik finančni zalogaj.

Ko ljudje kupujemo stvari, te stvari postanejo naše. Lahko jih primemo v roke, jih uporabljamo. Te stvari potrebujemo, nam pridejo prav ali pa nam olajšajo življenje. Znesek, ki smo ga za to plačali, pa seveda vidimo kot strošek. Tako velja tudi za psihoterapijo.

Vendar psihoterapije in sprememb, ki smo si jih želeli v življenju, ne moremo prijeti. Mogoče je to nekaj, česar ne vidiš, ampak v težkih trenutkih jasno začutiš, da se je nekaj spremenilo. Čutiš, da je nekaj drugače, boljše.

Takrat začutiš, da je to investicija vase, ki se vedno splača.

Najpogostejši zadržki do psihoterapije

V veliki večini so zadržki vezani na okolico. To pomeni “kaj bo rekla moja mama, če se vključim na psihoterapijo”, “kako bom to povedala prijateljici” in podobno.

Velikokrat so pomisleki vezani predvsem na okolico. Ljudje si zato zelo radi izberejo psihoterapevta izven svojega kraja, da se na ta način še dodatno zaščitijo.

Podatek o tem, kdo obiskuje psihoterapijo, je zelo skrbno varovan.

Varovalke v psihoterapiji

Klientom že na prvem srečanju povem, da v terapiji vsak pove toliko, kot želi. Toliko, kot čuti da zmore. Zdi se mi, da je to pomembna varovalka, s katero klient varuje nekaj, s čimer se mogoče še ni pripravljen soočiti. Terapija ni naravnana na način, da bomo odpirali nekaj, česar si klient ne želi. To pomeni, da klient odpre tiste teme, ki so mu pomembne.

V terapiji ne gre za odkrivanje travm in stvari, ki so se ljudem zgodile v otroštvu, če klient tega ne želi. Če to pride v proces, to seveda vzamemo. Če pa tega ni, delamo z drugimi temami.

Ob tem se spomnim zgodbe moje sošolke iz časa, ko še nisem študirala psihoterapije. Sošolka mi je povedala, da obiskuje psihoterapijo. Povedala mi je, da je terapevta vprašala, kaj si on misli o temi, ki mu jo je podelila. Terapevt ji je odgovoril, da to, kaj si on misli, sploh ni pomembno. Vprašal jo je, kaj si ona misli.

Ta zgodba dobro ponazori to, da je klient tisti na katerega je terapija usmerjena. Včasih je lahko za ljudi to tudi frustracija, ker pričakujejo instant rešitev. Ta rešitev pa ni recept, kaj boš naredil danes in kaj boš naredil jutri. Tisto, kar v resnici iščemo, je proces.

Kako se začne psihoterapija?

Najprej se spoznava na uvodnem pogovoru. Na prvem srečanju vidiva, če se ujameva, če si ustrezava in se pogovoriva o razlogih za terapijo, možnostih in o vaših pričakovanjih.

Kaj je uvodni pogovor, kako poteka in kakšen je namen >>